Slovenija se sooča z enim največjih družbenih izzivov zadnjih desetletij – vprašanjem, kako zagotoviti dostojno in varno starost vsem prebivalcem, ne glede na njihovo premoženjsko stanje ali kraj bivanja. Trenutno sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi sicer predstavlja nujno potreben zakonodajni okvir, vendar se v praksi še vedno soočamo z globokimi razlikami med regijami. Medtem ko so v nekaterih delih države zmogljivosti v domovih za starejše in programi pomoči na domu razmeroma dobro razviti, v bolj odročnih krajih ljudje pogosto ostajajo prepuščeni sami sebi ali požrtvovalnosti svojih družinskih članov, kar v družbi povečuje socialne stiske.
Regionalne razlike in vprašanje pravičnosti
Dostopnost do institucionalnega varstva in storitev v skupnosti močno niha glede na geografsko lokacijo, kar dejansko ustvarja državljane drugega razreda. Neenakost pri dostopu do osnovnih življenjskih potreb krni temelje socialne države, saj oskrba ne bi smela biti odvisna od naslova bivanja. Čeprav zakon o dolgotrajni oskrbi predvideva postopno uvajanje novih pravic, ostajata ključna problema pomanjkanje strokovnega kadra in neenotna infrastruktura. Da bi presegli te razlike, mora država vzpostaviti močno, poenoteno mrežo javne službe, ki ne bo odvisna od finančne moči posameznih občin. Po podatkih, ki jih objavlja Ministrstvo za solidarno prihodnost, so prizadevanja države usmerjena v širitev mreže, vendar so premiki za mnoge, ki pomoč potrebujejo takoj, še vedno prepočasni.
Pot do dostojne starosti za vse generacije
Pravica do oskrbe ne sme biti privilegij tistih, ki živijo v večjih mestnih središčih ali imajo dovolj sredstev za drage zasebne ponudnike. Celostna ureditev tega področja zahteva, da zakon o dolgotrajni oskrbi v praksi zaživi kot orodje za vključevanje, ne pa kot zapletena birokratska ovira. Ključno je kontinuirano investiranje v javne zavode in izobraževanje kadrov, ki bodo sposobni nuditi kakovostno obravnavo tudi v domačem okolju. Le s sistemskim pristopom in stabilnim financiranjem, ki ga v svojih analizah poudarja tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), bomo dosegli, da bo starost obdobje miru in varnosti. Naša kolektivna dolžnost je, da vsakemu posamezniku omogočimo dostojno staranje, saj se kakovost družbe meri po tem, kako poskrbi za svoje najšibkejše člane.
