V sodobni družbi se razprave o pomoči pri končanju življenja pogosto vrtijo okoli vprašanj avtonomije in etike, pri čemer pa se prepogosto spregleda kruta realnost socialne neenakosti. Kot opazovalka družbenih procesov ugotavljam, da odločitev za konec poti ni vedno zgolj vprašanje medicinske diagnoze, temveč postaja odraz materialnega stanja posameznika. Ko človek zaradi nizke pokojnine ali pomanjkanja prihrankov ne more več dostopati do kakovostne oskrbe, se prostor za njegovo svobodno voljo nevarno zoži. Revščina namreč ne vpliva le na kakovost bivanja, temveč tudi na subjektivni občutek dostojanstva, kar lahko ranljive skupine potisne v razmišljanje o predčasnem odhodu kot edini preostali »rešitvi«.
Ekonomska stiska kot tihi pritisk na ranljive
Analize socialnih položajev kažejo, da so starejši ena najbolj ogroženih skupin, kjer tveganje za revščino neposredno vpliva na njihovo psiho-fizično stanje. V Sloveniji se po podatkih Statističnega urada RS precejšen del upokojencev sooča s prihodki, ki komaj pokrivajo osnovne življenjske stroške. V takšnih okoliščinah postane dolgotrajna oskrba, ki je samoplačniška ali zahteva visoka doplačila, za mnoge nedosegljiva. Ko posameznik ugotovi, da si ne more privoščiti ustrezne lajšalne nege ali pomoči na domu, se lahko pojavi občutek, da je svoji družini ali državi v breme. Ta ekonomski pritisk je tiha oblika prisile, ki nima nobene zveze s svobodno odločitvijo, temveč je posledica sistemskih pomanjkljivosti. Ravno zato je krepitev socialne države ključni element, ki mora spremljati kakršno koli razpravo o evtanaziji ali pomoči pri končanju življenja.
Dostojno življenje kot predpogoj za dostojno slovo
Da bi lahko sploh govorili o pravični družbi, moramo najprej zagotoviti pogoje, v katerih je dostojno življenje zagotovljeno vsakomur, ne glede na njegovo premoženjsko stanje. Državne politike bi morale prednostno reševati dostopnost do paliativne oskrbe in socialnih transferjev, ki bi preprečili, da bi bila smrt izhod iz revščine. Raziskave, ki jih objavlja Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), poudarjajo, da države z močnim sistemom socialne varnosti in razvitim javnim zdravstvom beležijo manj primerov, kjer bi bila socialna stiska motiv za končanje življenja. Brez celostne podpore, ki vključuje tako medicinsko kot finančno varnost, tvegamo, da bodo najrevnejši člani naše družbe izbirali med trpljenjem v pomanjkanju in prezgodnjo smrtjo, kar pa je v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami.
Pot naprej: Etika in sistemska odgovornost
Kot družba se moramo vprašati, kakšno sporočilo pošiljamo starejšim, če jim ponujamo zakonodajne okvire za končanje življenja, še preden jim zagotovimo dostojno starost. Vprašanje končanja trpljenja ne sme biti ločeno od vprašanja kakovosti preostalih let. Naša dolžnost je vzpostaviti okolje, kjer se nihče ne bo čutil prisiljenega v odhod zgolj zato, ker si ne more privoščiti ustreznega bivanja ali oskrbe. Šele ko bo dostojno življenje postalo dosegljiva norma za vse družbene sloje, bomo lahko o vprašanjih konca življenja razpravljali na resnično etičen, svoboden in pregleden način, brez sence ekonomske prisile.
