V zadnjem času se v slovenski javnosti vse pogosteje razpravlja o dostojnem končanju življenja, pri čemer se v ospredje postavlja vprašanje evtanazije oziroma pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Vendar pa ob tem ne smemo spregledati ključnega stebra zdravstvenega sistema, ki ga predstavlja paliativna oskrba. Gre za celostno obravnavo bolnikov z neozdravljivimi boleznimi, ki ni usmerjena le v lajšanje telesnih bolečin, temveč nudi tudi psihološko, socialno in duhovno podporo bolniku ter njegovim svojcem. V Sloveniji se soočamo s hitro starajočo se družbo, zato postaja vprašanje, kako bomo poskrbeli za svoje najdražje v njihovih zadnjih mesecih ali letih, ena najpomembnejših tem našega skupnega vsakdana.
Zakaj je kakovostna oskrba bolnikov nujna prednostna naloga?
Za marsikatero slovensko družino se soočenje s težko diagnozo bližnjega spremeni v naporno bitko s časom in iskanje pomoči v sistemu, ki je pogosto preobremenjen. Paliativna oskrba namreč ne pomeni le konca aktivnega zdravljenja, temveč prizadevanje, da bi bolnik preostali čas preživel čim bolj polno in z čim manj trpljenja. Po podatkih, ki jih objavlja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), se potrebe po tovrstni pomoči nenehno povečujejo, saj število kroničnih in onkoloških bolnikov narašča. Strokovnjaki poudarjajo, da bi moral imeti vsak državljan dostop do mobilnih paliativnih timov, ki bi mu omogočili bivanje v domačem okolju, kjer se ljudje počutijo najbolj varne in ljubljene. Ko je bolečina pod nadzorom in je zagotovljeno osnovno človeško dostojanstvo, se pogosto spremeni tudi bolnikov pogled na sam zaključek življenja, kar zmanjšuje stisko celotne družine.
Povezava med paliativo in razpravo o evtanaziji
Medtem ko se politika in stroka ukvarjata z zakonodajo o pomoči pri končanju življenja, moramo kot družba najprej zahtevati boljše pogoje za tiste, ki si želijo živeti brez nevzdržnih bolečin. Razprava o evtanaziji ne sme postati izgovor za pomanjkljivosti v javnem zdravstvenem sistemu ali način za varčevanje pri oskrbi starejših. Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da je za zmanjšanje strahu pred trpljenjem nujna krepitev socialne države in njenih podpornih mehanizmov. Slovensko združenje za paliativno in hospic oskrbo nenehno opozarja na pomen izobraževanja zdravstvenega kadra in večje dostopnosti hospicov, ki so v Sloveniji še vedno premalo razširjeni glede na potrebe prebivalstva. Ključno je, da država zagotovi stabilno financiranje in kadre, ki bodo omogočili, da paliativna oskrba ne bo le privilegij tistih v večjih mestih, temveč dostopna pravica vsakega posameznika, ki se sooča s koncem svoje življenjske poti.
Dostojanstvo v starosti in bolezni ni le stvar posameznikove izbire, temveč odraz zrelosti celotne družbe. Če bomo kot skupnost znali pravilno ovrednotiti pomen lajšanja trpljenja, bo tudi strah pred nemočjo na koncu poti bistveno manjši. Naša dolžnost je, da vzpostavimo sistem, v katerem se nihče ne bo počutil kot breme svojim bližnjim ali državi, temveč bo deležen spoštljive in strokovne obravnave do zadnjega diha.
