Slovenija se nahaja na prelomnici, kjer se demografska slika države hitro spreminja in postavlja pred preizkušnjo obstoječe sisteme solidarnosti. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) se delež prebivalstva, starejšega od 65 let, vztrajno povečuje, kar neizogibno povečuje pritisk na zdravstveno in pokojninsko blagajno. Kot študentka, ki se vsakodnevno srečuje z vprašanji socialne pravičnosti, opažam, da oskrba starejših ni več le zasebna domena posameznih družin, temveč postaja osrednji politični in etični izziv moje generacije. Če želimo zagotoviti dostojno starost za naše starše in babice, moramo nujno nasloviti vrzeli v sistemski ureditvi in preoblikovati način, kako družba vrednoti svojo najstarejšo populacijo.
Sistemski izzivi in potreba po krepitvi socialne države
Trenutni model pomoči v Sloveniji temelji na kombinaciji institucionalnega varstva, ki je pogosto predrago ali težko dostopno, ter neformalne pomoči svojcev. Takšna ureditev je dolgoročno nevzdržna, saj močno obremenjuje predvsem ženske srednjih let, ki pogosto prevzemajo vlogo negovalk, medtem ko so še vedno aktivne na trgu dela. Strokovnjaki poudarjajo, da je krepitev socialne države nujna za dostojno življenje, saj brez stabilnih javnih storitev tvegamo poglabljanje socialnih razlik. Da bi razbremenili družine in posameznikom omogočili čim daljše bivanje v domačem okolju, je nujna večja diverzifikacija storitev, od širitve mreže pomoči na domu do vzpostavitve večjega števila dnevnih centrov po celotni državi. Oskrba starejših mora postati dostopna vsem, ne glede na njihovo premoženjsko stanje ali kraj bivanja.
Več kot le fizična pomoč: Boj proti osamljenosti
Socialna pravičnost se ne konča pri zagotavljanju toplega obroka in zdravil, temveč vključuje tudi skrb za duševno zdravje in družbeno vključenost. Osamljenost postaja ena največjih stisk starejše generacije, k čemur prispeva tudi hitra digitalizacija, ki tiste brez potrebnih znanj potiska v izolacijo. Zakonodajni okviri, ki jih pripravlja Ministrstvo za solidarno prihodnost, bi morali zato v večji meri spodbujati programe medgeneracijskega sodelovanja. Študenti in mladi lahko s prostovoljstvom ali vključevanjem v inovativne stanovanjske skupnosti pomembno prispevamo k vključenosti starejših. Solidarnost med generacijami je ključna – mladi potrebujemo varnost pri vstopu na trg dela, starejši pa nego in spoštovanje. Le s celostnim pristopom, ki oskrbo starejših razume kot investicijo v stabilnost družbe, bomo zgradili okolje, kjer bo starost obdobje dostojanstva, ne pa strahu.
