Kot aktivna športnica se vsak dan srečujem s pomenom dostopnosti in svobode gibanja. Pri svojem delu in treningih vidim, kako ključna je brezhibna infrastruktura za doseganje ciljev, a ko se fokus premakne na državljanske dolžnosti, opazim, da ta standard ni samoumeven za vse. Standardi dostopnosti volišč niso le tehnični pravilnik, temveč so temelj, ki določa, ali je naša demokracija vključujoča ali izključujoča. Trenutna ureditev v Sloveniji sicer predpisuje dostopnost javnih objektov, vendar se v praksi pogosto izkaže, da so razlike med posameznimi občinami in volišči prevelike, da bi lahko govorili o resnični enakopravnosti vseh državljanov.
Zakonodajni okvir in realnost na terenu
Slovenska zakonodaja, natančneje Zakon o volitvah v državni zbor, jasno določa, da morajo volilni organi zagotoviti dostopnost volišč za invalide. Državna volilna komisija (DVK) pred vsakimi volitvami izda podrobna navodila, ki vključujejo zahteve po klančinah, ustreznih širinah prehodov in prilagojenih glasovalnih kabinah. Kljub temu se na terenu še vedno srečujemo z objekti, kjer so klančine prestrme ali pa so volišča umeščena v nadstropja stavb brez delujočih dvigal. Za nekoga, ki ceni fizično aktivnost in samostojnost, je težko sprejeti dejstvo, da bi bila arhitekturna ovira razlog, da nekdo ne more oddati svojega glasu brez tuje pomoči.
Izzivi manjših občin in primeri dobrih praks
Eden glavnih izzivov je razkorak med urbanimi središči in manjšimi, podeželskimi občinami. Medtem ko večja mesta lažje zagotavljajo sodobno infrastrukturo, se manjši kraji pogosto zanašajo na starejše kulturne domove ali gasilske domove, ki ne ustrezajo sodobnim normativom. Da bi dosegli resnično vključenost, bi morali uvesti strožje in enotne standardi dostopnosti volišč, ki ne bi dopuščali izjem glede na lokacijo. Pozitivni premiki so sicer opazni, kot kažejo prizadevanja za dostopnejša volišča v Laškem, kjer lokalne skupnosti aktivno krepijo demokracijo z izboljšanjem varnosti in dostopnosti.
Pritožbe in sistemske pomanjkljivosti
Po podatkih, ki jih objavlja Zagovornik načela enakosti, so fizične ovire še vedno med najpogostejšimi razlogi za pritožbe državljanov v volilnih procesih. Če želimo kot družba spodbujati aktivno državljanstvo in motivirati ljudi k udeležbi, moramo najprej poskrbeti, da je pot do volilne skrinjice varna, dostopna in dostojna za vsakega posameznika, ne glede na njegove fizične omejitve ali kraj bivanja.
Dostopnost kot osnovni standard prihodnosti
Zagotavljanje enakih pogojev za vse ne bi smelo biti videno kot dodatno breme za proračun, temveč kot osnovni higienski minimum sodobne države. Podobno kot v športu, kjer so pravila enaka za vse tekmovalce, morajo biti tudi v procesu odločanja o prihodnosti države vsi državljani v enakopravnem položaju. Rešitev ni le v občasnih prilagoditvah pred volilno nedeljo, ampak v sistemskem vlaganju v javne objekte. Le s popolno odstranitvijo arhitekturnih in komunikacijskih ovir bomo lahko rekli, da so naše volitve resnično odprte za vse, kar bo posledično krepilo zaupanje v demokratične institucije in povečalo volilno udeležbo med vsemi generacijami.
