Slovenski trg iger na srečo se že vrsto let sooča z nenavadnim paradoksom, ki postavlja pod vprašaj učinkovitost državnega nadzora v digitalni dobi. Medtem ko morata domača koncesionarja, Športna loterija in Loterija Slovenije, izpolnjevati izjemno stroge pogoje, plačevati visoke koncesijske dajatve in neposredno podpirati slovenski šport ter invalidsko-humanitarne organizacije, na drugi strani tuji ponudniki stav Slovenija na trg vstopajo skozi zadnja vrata. Kljub temu da uradno nimajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti na našem ozemlju, so njihove spletne strani dostopne večini uporabnikov, njihovi oglasi pa prek socialnih omrežij in tujih televizijskih programov neovirano dosegajo slovenske potrošnike. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je preprosto: zakaj država dopušča to očitno neenakopravnost?
Zastarela zakonodaja v digitalni dobi
Temelj težave leži v dejstvu, da slovenski Zakon o igrah na srečo v svojem jedru izvira še iz leta 1995, ko je bil internet v povojih, spletne stave pa so veljale za tehnološko eksotiko. Čeprav je bil zakon večkrat dopolnjen, državi nikoli ni uspelo vzpostaviti učinkovitega sistema, ki bi tuje operaterje prisilil v pridobitev lokalne licence ali pa jim dejansko preprečil dostop do trga. Trenutni sistem temelji na t.i. “črnem seznamu” spletnih strani, ki jih mora Uprava Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo posredovati ponudnikom internetnih storitev v blokado. Vendar pa so ti ukrepi v praksi pogosto le pesek v oči, saj operaterji nenehno spreminjajo domene, spretnejši igralci pa omejitve zlahka zaobidejo z uporabo VPN povezav ali preprosto spremembo nastavitev DNS strežnikov.
Finančni odtok in vprašanje pravičnosti
Za slovenskega davkoplačevalca, ki od svojih prihodkov pošteno odvede vse prispevke, je pogled na delovanje tujih stavnic težko razumljiv. Ko slovenski igralec vplača stavo pri domačem ponudniku, del tega denarja preko koncesijskih dajatev konča v proračunu Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) ter Fundacije za šport. Pri tujih ponudnikih pa ves ustvarjen dobiček zapusti državo in konča v davčnih oazah, kot sta Malta ali Gibraltar. Ocenjuje se, da slovenski igralci pri tujih operaterjih letno vplačajo na desetine milijonov evrov, od katerih slovenska družba nima praktično nobene koristi. To ustvarja nelojalno konkurenco, kjer so tuji ponudniki stav Slovenija v prednosti, saj zaradi odsotnosti davčnih obremenitev v Sloveniji pogosto ponujajo za odtenek višje kvote, kar hitro privabi manj poučene igralce.
Nemoč nadzornih organov
Finančna uprava RS (FURS) in pristojni urad se sicer trudita z izvajanjem nadzora, a njune roke so v mednarodnem okolju razmeroma kratke. Ker imajo ti ponudniki sedeže v tujini, je izterjava glob skoraj nemogoča, pravna sredstva pa omejena. Država je pred leti sicer razmišljala o strožji zakonodaji, ki bi trg morda celo liberalizirala in tujcem omogočila pridobitev licenc pod strogimi pogoji, a so takšni predlogi vedno znova naleteli na močan odpor različnih interesnih skupin. Rezultat je status quo, ki dolgoročno ustreza le tujemu kapitalu. Medtem ko se v javnosti nenehno razpravlja o novih davkih na delo in potrošnjo, državi skozi prste polzijo milijoni iz naslova nereguliranih spletnih stav, ki bi lahko bistveno izboljšali infrastrukturo slovenskega športa.
Varnost igralcev na kocki
Poleg finančnega vidika je nujno izpostaviti vprašanje zaščite potrošnikov in odgovornega igranja. Domači operaterji morajo po zakonu izvajati stroge protokole za preprečevanje odvisnosti, omogočati takojšnjo samoizključitev igralcev in natančno preverjati identiteto vseh udeležencev. Ko se posameznik znajde v težavah na tuji strani brez licence, nima nobene pravne varnosti ali institucionalne pomoči. Če se tuji ponudniki stav Slovenija denimo odločijo, da dobitka iz poljubnega razloga ne bodo izplačali, ali če pride do zlorabe osebnih podatkov, slovenski organi pregona nimajo nobene pristojnosti za posredovanje. Igralec je v takšnem primeru popolnoma prepuščen milosti in nemilosti podjetja, ki je registrirano tisoče kilometrov stran in ne odgovarja slovenski zakonodaji.
Ali je rešitev v popolni liberalizaciji?
V nekaterih sosednjih državah so to težavo rešili s posodobitvijo zakonodaje po vzoru skandinavskih držav ali sosednje Avstrije. Trg so odprli, a postavili jasna in neizprosna pravila: kdor želi nagovarjati domače igralce, mora v državi odpreti podjetje, pridobiti lokalno licenco in plačevati davke po lokalnih stopnjah. V Sloveniji se zdi, da se odločevalci bojijo kakršne koli korenite spremembe, kar vodi v tiho toleriranje sivega trga. Trenutna ureditev, kjer so določene spletne strani uradno prepovedane, a hkrati vsem dostopne, spodkopava avtoriteto države. Več informacij o trenutni regulaciji in uradnih postopkih nadzora lahko najdete na spletni strani Uprave za igre na srečo, ki bdi nad tem področjem.
Pot naprej zahteva odločnost
Jasno je, da trenutni model, ki temelji na prepovedih brez realne moči izvrševanja, ne deluje več. Tehnologija je v zadnjem desetletju drastično prehitela zakonodajo, tuji ponudniki stav Slovenija pa to vrzel spretno izkoriščajo za svoj dobiček. Zaščita domačega trga in igralcev ne bi smela biti razumljena le kot zaščita monopolov, temveč kot nujna ureditev področja na način, da bodo vsi akterji igrali po enakih pravilih. Država bo morala prej ali slej sprejeti odločitev: ali bo investirala v tehnološko napredne sisteme blokad, kar je tehnično izjemno zahtevno in drago, ali pa bo vzpostavila moderen licenčni sistem, ki bo denar od stav usmeril nazaj v slovensko družbo. Do takrat pa bodo tuji milijoni še naprej neovirano odtekali čez mejo, slovenske humanitarne organizacije pa bodo še naprej odvisne od omejenih sredstev domačih koncesionarjev.
