Nedavni pogovori v Ženevi, posvečeni reformi evropske azilne politike, so znova osvetlili globoke razkole znotraj Evropske unije glede vprašanj migracij. Razprave o prihodnosti, ki jo prinaša Pakt o migracijah in azilu EU, sicer niso prinesle takojšnjega preboja, vendar odpirajo nujen prostor za premislek o temeljnih načelih evropskega povezovanja. Namesto stopnjevanja represivnih ukrepov na mejah in zasledovanja ozkih nacionalnih interesov se mora celotna Evropa usmeriti k rešitvam, ki dosledno spoštujejo človekove pravice, poudarjajo deljeno odgovornost ter se celovito lotevajo razlogov, zaradi katerih ljudje sploh zapuščajo svoje domove.
Potreba po strukturni reformi in resnični solidarnosti
Dosedanji t. i. dublinski sistem, vključno z veljavno uredbo Dublin III in predlaganimi posodobitvami, se je v praksi izkazal za neučinkovitega in pogosto nehumanega. Trenutna ureditev nalaga nesorazmerno breme državam na zunanjih mejah EU, hkrati pa ne zagotavlja dostojnega in pravičnega obravnavanja posameznikov, ki iščejo mednarodno zaščito. Pristop, ki migrante obravnava prvenstveno kot varnostno tveganje namesto kot osebe z zakonskimi pravicami, ki bežijo pred vojno, preganjanjem ali revščino, dolgoročno ne more biti uspešen. Pakt o migracijah in azilu EU bi moral v svojem jedru odražati premik od politike odvračanja k sistemu, ki temelji na deljeni odgovornosti vseh članic.
Zapiranje meja in vzpostavljanje “trdnjave Evrope” ne rešujeta temeljnih vprašanj, temveč humanitarno krizo le prenašata na sosednje regije in jo pogosto še poglabljata. Evropa potrebuje reformo, ki bo vključevala učinkovite mehanizme za pravično prerazporeditev prosilcev za azil. Pri tem je ključno spoštovanje mednarodnopravnih obveznosti, kot jih določa Ženevska konvencija o statusu beguncev, ki ostaja temeljni dokument za zaščito najbolj ranljivih skupin.
Odgovor na ksenofobijo in nacionalne interese
Politični pritiski nekaterih držav, zlasti članic Višegrajske skupine, ki vztrajno zavračajo obvezne kvote in solidarnostne mehanizme, krepijo ozračje ksenofobije in nacionalizma znotraj povezave. Vendar pa dejanska solidarnost ne sme biti izbirna. Če želimo ohraniti temeljne vrednote človeškega dostojanstva, na katerih temelji Evropska unija, mora biti upravljanje migracij vezano na skupno odgovornost. Namesto spodbujanja strahu pred prišleki bi morala politika graditi na vključevanju in medsebojnem razumevanju, saj je to edini način za ohranitev socialne kohezije v Evropi.
Naslavljanje korenin migracijskih gibanj
Poleg nujne notranje reforme azilnega sistema se mora Unija osredotočiti na reševanje koreninskih vzrokov za migracije v izvornih državah. To vključuje aktivnejšo vlogo pri odpravljanju revščine, odzivanju na podnebne spremembe ter reševanju konfliktov. Trenutna praksa, kjer EU finančno podpira nekatere avtokratske režime v zameno za preprečevanje migracij in prisilno vračanje ljudi, je etično sporna in dolgoročno nevzdržna. Sredstva bi morala biti namesto v represijo usmerjena v razvojno pomoč, ki dejansko izboljšuje življenjske pogoje in zagotavlja stabilnost v regijah, od koder ljudje odhajajo.
Čeprav so se pogovori v Ženevi končali brez formalnega dogovora, to predstavlja priložnost za nov začetek. Pakt o migracijah in azilu EU, ki ga predlaga Evropska komisija, mora postati orodje za pravično, humano in učinkovito upravljanje migracij. Več podrobnosti o predlogih komisije in trenutnih usmeritvah je na voljo na uradni spletni strani Evropske komisije. Le s celovito strategijo, ki združuje solidarnost med državami članicami in odločno reševanje vzrokov za migracije, lahko Evropa ponudi dolgoročen odgovor na ta globalni izziv, ne da bi pri tem žrtvovala svojo moralno in pravno integriteto.
Odličen povzetek. A ključno je vprašanje: kako v javnem diskurzu preobrniti strah pred prišleki v razumevanje in spodbujati resnično deljeno odgovornost med vsemi Evropejci? Tu je še veliko dela.