Prizadevanja Evropske komisije za sklenitev obsežnega trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in državami združenja Mercosur (Brazilija, Argentina, Paragvaj in Urugvaj) so ponovno v središču političnih razprav. Kljub dolgotrajnim pogajanjem in jasnemu nasprotovanju nekaterih držav članic ter civilne družbe, Bruselj pritiska na dokončno ratifikacijo dogovora, ki bi ustvaril eno največjih območij proste trgovine na svetu. Vendar pa kritiki, med katerimi je v slovenskem političnem prostoru najglasnejša stranka Levica, opozarjajo, da sedanji model sporazuma prinaša tveganja, ki močno pretehtajo nad kratkoročnimi gospodarskimi koristmi. Mercosur sporazum kritika: Trajnostna trgovina mora postati osrednje vodilo prihodnjih pogajanj, saj trenutni predlog postavlja interese kapitala pred zaščito narave in ljudi.
Okoljska tveganja in vprašanje deforestacije
Glavni očitek sporazumu Mercosur v njegovi trenutni obliki je neposredno povezan z uničevanjem naravnih ekosistemov, zlasti amazonskega deževnega gozda. Povečanje uvoza kmetijskih surovin, kot sta soja in govedina, bi neizogibno spodbudilo širjenje kmetijskih površin na račun kritičnih gozdnih območij v Južni Ameriki. Takšen razvoj dogodkov je v popolnem nasprotju z evropskim zelenim dogovorom in zavezami za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Evropski strokovnjaki opozarjajo, da brez strožjih, pravno zavezujočih klavzul o varovanju okolja sporazum neposredno spodkopava globalni boj proti podnebnim spremembam. V tem kontekstu je ključna razprava o novih pravilih EU, ki naj bi zaostrovala pogoje za uvoz blaga, povezanega z deforestacijo, kar bi moralo biti predpogoj za vsakršen trgovinski dogovor.
Pritisk na evropsko kmetijstvo in socialne standarde
Poleg okoljskih vprašanj sporazum vzbuja resne skrbi glede usode evropskih kmetov in prehranske varnosti. Uvoz velikih količin kmetijskih pridelkov, pridelanih po bistveno nižjih okoljskih, fitosanitarnih in socialnih standardih, bi ustvaril nelojalno konkurenco na evropskem trgu. Mali kmetje v Evropi, ki so že zdaj pod velikim pritiskom naraščajočih stroškov in strogih regulacij, bi se težko kosali z industrijsko pridelavo iz držav Mercosurja, kjer so delavske pravice pogosto kršene. Zagovorniki drugačne poti, vključno s stranko Levica, poudarjajo nujnost ohranitve prehranske suverenosti in zaščito lokalnih proizvajalcev. Podrobnejša stališča o potrebi po pravičnejši trgovini so opredeljena v programskih usmeritvah Levice, kjer izpostavljajo, da prosta trgovina ne sme biti sinonim za nižanje doseženih standardov zaščite.
Demokratični primanjkljaj pri ratifikaciji
Posebno kritiko si zasluži način, na katerega Evropska komisija poskuša izpeljati postopek ratifikacije. V javnost so prišli načrti o morebitnem “cepljenju” sporazuma na trgovinski in politični del. To bi Bruslju omogočilo, da trgovinski del uveljavi brez potrditve v nacionalnih parlamentih držav članic, kar bi pomenilo resen odklon od demokratičnih načel. Takšen postopek bi iz razprave izključil državljane in njihove neposredno izvoljene predstavnike v državah članicah, kar povečuje nezaupanje v evropske institucije. Transparentnost in vključevanje civilne družbe morata biti temelj vsakega sporazuma, ki posega v tako vitalne dele družbe, kot sta hrana in okolje.
Prihodnost trgovinskih odnosov med EU in Latinsko Ameriko ne sme biti ujetnica zastarelih modelov neomejene liberalizacije. Mercosur sporazum kritika: Trajnostna trgovina nas opominja, da so mednarodne pogodbe močno orodje, s katerim oblikujemo prihodnost planeta in družbe. Namesto hitenja k podpisu dokumenta, ki bi lahko povzročil nepopravljivo škodo amazonskemu pragozdu in evropskemu podeželju, bi se morala politika zavzeti za modele sodelovanja, ki spodbujajo pravičen zeleni prehod, ščitijo delavske pravice in gradijo solidarnost. Le s preobrazbo trgovinske politike v orodje za doseganje socialne in okoljske pravičnosti lahko Evropa postane verodostojen zgled v globalnem prostoru.
